Home Ι VISUAL THEATERFESTIVAL Ι WEB-TV Ι KRIEG IST DADA Ι ESSAYS Ι PRESSE ARCHIV Ι BÜCHER CDS/DVDS

Theresienstadt / Terezin 1914-1944, Velika vojna 1914-1918 & Viktor Ullmann (1898-1944)

V operi »Cesar Atlantisa ali nepokorščina Smrti« Viktor Ullmann upodobi svoje izkušnje z bojišč Prve svetovne vojne v glasbi in libretu.

Sarajevo 1914Ullmann je bil rojen 1. januarja 1898 v mestu Těšín (Teschen), pokrajini Šlezija v Avstro-Ogrski monarhiji. Njegov oče Maximilian Ullmann je bil profesionalni vojak in v hierarhiji Avstro-Ogrske vojske med stotimi najpomembnejšimi oficirji. Leta 1916, med prvo svetovno vojno, je Viktor Ullmann končal šolanje na Dunaju in je pričel služiti enoletno prostovoljno vojaščino v Avstro-Ogrski vojski. V tistem času je veliko mladih fantov storilo podobno, na primer skladatelj Ernst Krenek. Viktor Ullmann se je usposabljal v bateriji z 38cm havbicami (howitzer). To orožje je bilo eno najbolj izpopolnjenih v Prvi vojni, bilo je prilagojeno za mobilno vojskovanje, prav za princip vojskovanja, ki je kasneje dobil ime »Blitzkrieg«. Obstoj tega orožja javnosti ni bil znan, cenzura je tudi prepovedovala objavljanje člankov in fotografij. Tudi komunikacija v ekipi, ki se je borila s havbicami, je bila zelo napredna, saj so uporabljali telekomunikacijske sisteme kot sta telefon in radio.

Beobachtungsstand im Oberen Isonzotal bei der Festung Kluže.Ullmannova služba v bateriji je bila »opazovalec«, najti je moral cilje v sovražnikovi prvi liniji. V septembru leta 1917 je baterija »K.u.k. 38 cm. Hb. Bt. Nr. 4 B. 5«, kjer je služil Ullmann, postala del elitnih enot Avstro-Ogrske monarhije. Baterija je bila prestavljena na Soško fronto med prve enote generala Kraussa, vključena v pripravo na 12. Soško bitko. Cela enota se je prepeljala z vlakom iz Madžarske, kjer je bila strelska šola v mestu Hajmáskér blizu Veszpréma, preko mest Pragerhof (Pragersko), Klagenfurt (Celovec), Villach (Beljak) in se v noči iz 22. na 23. september 1917 ustavila v Kokovi (Coccau, Goggau) blizu Arnoldsteina (Podkloštra). Za transport orožja (havbic) v skupni teži 182,2 tone, so bili dobro pripravljeni, saj so ga lahko prepeljali tudi na tirih, če so odstranili kolesa. Havbica je imela dve različni vrsti koles, ena za cestni transport, druga za železnico. Tako so bile havbice lahko prepeljane neodvisno od prometnih razmer med vojno. Princip je razvil Ferdinand Porsche v tovarnah Neuerstadt blizu Dunaja (Porsche je kasneje razvil tudi KdF-Wagen za nacistično vlado, ki so ga kasneje poimenovali Volkswagen), Škoda pa je havbice proizvajala. V celotni sestavi baterije so havbice predstavljale pet tovornjakov s prikolicami in poseben avto za komando. Baterija »K.u.k. 38 cm. Hb. Bt. Nr. 4 B. 5« se je v Kokovi s tirov premaknila na cesto in ponoči se je pet tovornjakov z avtomobilom za komando, prek Julijskih alp, premaknilo v dolino Soče. Tam se je 4. baterija začela pripravljati na 12. Soško bitko.

Viktor Ullmann (links) im Großen Krieg 1917.O začetku bitke piše Ullmann Anny Wottitz: »S položaja za opazovalca smo v noči na 24. okober, natačneje ob dveh ponoči, videli začetek velikega napada s plinom. Ta napad je bil samo uvod v našo akcijo. Opazovali smo streljanje naše baterije. Na tretji dan je bila frontna linija daleč proč od naših položajev. Mislim, da je ta premik bojišča naprej, velik korak k miru. Umikamo se z naših opazovalskih položajev. Vse se zdelo kot znak olajšanja, pokrajina je bila osvobojena groze, ki so jo trosile granate.«

To pismo je Ullmann 9. novembra poslal svojemu dekletu na Dunaj. V nekaj besedah navadnega vojaka je opisal vso grozo vojne in željo po miru. Zadnja soška bitka je imenovana »Čudež pri Kobaridu«, a zares ni bilo nobenega čudeža. Bila je groza orožja in velikega uničenja, ki je vodila vojsko pod velikim vodstvom cesarja Karla iz hiše Habsburžanov. Začelo se je z velikanskim napadom s plinom nad italijanske vojake. Plin »Blue Cross« (Blaukreutz) je bil proizveden v istih podjetjih, ki so kasneje zalagale koncentracijska taborišča, kot Auschwitz, s plinom za množično uničevanje. Ullmann je tako postal priča apokalipse in leta kasneje sam žrtev apokalipse v Auschwitzu.

UllmannKriegswaisenkonzert 1918Umetniško delo Viktoja Ullmanna je globoko zaznamovala osebna izkušnja prve svetovne vojne. Dober primer te izkušnje je njegova kompozicija z naslovom »Jesen«. Za to skladbo je uporabil besedilo avstrijskega pesnika Georga Trakla, ki je padel v Prvi vojni. Trakl je umrl leta 1914, ko je po veliki bitki pri Grodeku (zdaj: Horodok, Ukrajina) na bojišču ostal sam, kot bolničar med množico ranjenih in mrtvih vojakov. Ullman je skladbo dokončal 24. januarja 1943 v koncentracijskem taborišču Theresienstadt/Terezin. Nemogoče taboriščne razmere so obudile spomine na izkušnjo prve svetovne vojne. Prav tu je zložil tudi melodramo »Pesem o ljubezni in smrti korneta Krištofa Rilkeja«, ki ima izvor v njegovih podoživljanjih dela in opazovanja iz leta 1918 blizu Devinskega gradu. Kornet je v vojaški hierarhiji položaj narednika, kot je bil uradno nazivan tudi Ullmann v službi praporščaka. Od daleč je videl Devinski grad in v pismu svojemu dekletu Anny Wottitz prosil, da mu pošlje pesem Rainer Maria Rilkeja, ki je v letu 1912 živel tam.

A še bolj očitno je Ullmann svoje spomine na vojno upodobil v operi »Cesar Atlantisa ali nepokorščina Smrti«. Komponiral ga je v letih 1943-1944 v taborišču Theresienstadt/Terezin.

Theresienstdt FestungV zgodbi Smrt (oblečen kot upokojeni vojak avstro-ogrske monarhije) zavrne sodelovanje s Cesarjem v totalni vojni. Ulmann je služil kot vojak v bateriji »K.u.k. 38 cm. Hb. Bt. Nr. 4 B. 5«, kot opazovalec. Funkcija opazovalca je v artilerijskem priročniku Avstro-Ogrske armade natančno določena. Opazovalec z uporabo telefona ali radia ali uporabo drugih optičnih znamenj deluje v sodelovanju s komando baterije. Če uporablja telefon ali radio, mora javljanje vedno začeti z besedama: »Halo! Halo!«. Zato sta tudi prvi dve besedi, ki ju v operi »Vladar Atlantisa ali nepokorščina Smrti« izreče Glasnik (Lautsprecher - Loudspeaker - Glasnogovornik): »Halo! Halo!«, a pred tem Ullamann prične svojo opero z glasbenim motivom, ki v celotnem delu označuje Glasnika. Gre za motiv, ki je parafraza vojaškega-glasbenega signala čet cesarske vojske. Glasnik sam sebe opiše, da »je slišen, a se ga ne vidi«. To je torej en lik, ki prihaja iz Ullmannovega spomina na prvo vojno. Tudi vsi preostali liki se nanašajo na njegov spomin bojišč. Smrt je tako oblečena kot vojak, ne visoko rangiran, nekje na položaju poročnika, kar je bil tudi Ullmann ob koncu vojne. Cesar pooseblja cesarja Franca Jožefa (ki je napovedal vojno in s tem pričel apokalipso 20. stoletja) in cesarja Karla, zadnjega vladarja Avstro-Ogrske monarhije, ki je bil odgovoren za napad s plinom med 12. Soško bitko, v kateri je bil oktobra 1917 udeležen tudi Ullmann. Bobnar je lik, ki v operi napoveduje vojno, kot so jo dejansko napovedovali v letu 1914. Lik Vojak, ki prav tako izhaja iz avtorjevega spomina na 12. Soško bitko, se na bojišču iz oči v oči sooči z Bubikopfom iz nasprotne vojske. A Bubikopf ni moški temveč Ullmann-Zucker-Korrespondenz-1943Dekle, zaljubita se in skozi ljubezen poosebita nekakšen odpor proti Cesarjevi totalni vojni. Raziskave so pokazale, da bilo ime Bubikopf vzdevek za sufražetke, ki so se na prelomu stoletij borile za enakost spolov in pravice žensk. Ker gre za totalno vojno, ni iz nje izključen nihče, niti ženske. Ženske so služile v vojskah Avstro-Ogrske, Nemčije, Srbije in Rusije.

Vsi liki iz opere torej bazirajo na Ullmannovi osebni izkušnji iz prve svetovne vojne. To izkušnjo je moč čutiti tudi v glasbi, z glasbeno uporabo vojaških signa

Ullmann Terezin Studio Neue Musik

lov (le-ti opero začnejo in končajo), z uporabo cesarske, Habsburške himne v besedilu in glasbi ali z zborovsko pesmijo »Bog je naša trdnjava«, ki je bila vojaška pesem na bojiščih Velike vojne.

A Ullmann v svojem delu ne slavi vojne, temveč skozi libreto in glasbo kliče, tudi v današnji čas, proti kakršnemu koli despotizmu ali zlorabi demokratičnih norm. V operi, ki jo je napisal v koncentracijskem tabrišču Theresienstadt v letih 1943-1944, so mnogi taboriščniki prepoznali svojo izkušnjo Prve svetovne vojne. Dne 16. oktobra 1944, je bil Ullmann deportiran iz taborišča Theresienstadt/Terezín v Auschwitz in bil umorjen 18. oktobra 1944 v plinski celici.